Blog

Ura bo kmalu pet in takrat bomo najmočnejši fantje zdrveli po hribu navzdol po opremo za otroško predstavo in potem z njo spet gor. Ko bo predstave konec, bomo vse skupaj odnesli dol, in glej ga zlomka to bomo ponovili tudi z opremo ostalih dveh nastopajočih. Tale naš hrib je prav primeren za vzdrževanje kondicije. Enkrat sem imel celo idejo, da bi štelo koliko krat grem po hribu gor in dol. Moram priznati, da nisem bil prav vešč, že četrti dan sem omagal. Če bi morali podati kakšno statistiko festivala bi bilo dobro podati tudi koliko krat se povzpnemo na hrib. Hmmm, z neko preprosto matematiko bi rekel, da grem dnevno vsaj 7 krat gor in dol. Torej grem v času festivala na grad približno 100 krat, hmmm, kaj pa tisto ko gor nosimo opremo, pa oder, pa stojnice, pa pijačo, ležalnike, mize,… no,  da ne bom preveč jamral vam zaupam, da smo letos imeli celo dvigalo. Toda vseeno smo ogromno stvari znosili gor. Višinska razlika med gradom in mestom je nekje 25 metrov. Torej sam v času festivala premagam 2500 metrov nadmorske višine.
Kdaj je prav zanimivo, ko nosimo opremo gor. Pot je ozka, malo spolzka, na nekaterih predelih preti nate ogromna luknja v poti. Če imaš srečo, dobiš v roko kakšno res težko stvar. Z težkimi mukami se prebijam proti vrhu, natikači drsijo, še malo. Gledam stopnice, točno vem kam stopam, dve, en,en, dve, štiri stopnic, še malo, še 15 metrov do vrat, ko mi pot prekriža družinica. Nekako se poskušam prebiti čez, probam po levi, otecam na desno,…postaja vroče, švicam,… oooooooo. Pi***. S težko sapo izdihnem: ''Samo malo prosim'', kisel nasmeh in človeška prepreka se mi odpre. Pot je prosta, pospešim, prehitim in že sem na vrhu hriba. Uspelo mi je, še en del opreme je varno prišel gor.