Blog

 Sedim v impro tehniki Večernega odra. Še pol ure do koncerta. Mularija je na svojih mestih, zaenkrat tiha, se šparajo za koncert. No, danes imamo za njih mal več varnostnikov, če uletijo kaki bedaki, se pomešajo med njih in sabotirajo.  Miren dan Kamfesta je skoraj za nami. Chris dokončuje koncert na zgornjem odru (uh, piksna mimo mene desno, falila za par metrov)
Ne morem si pomagat. Tale večerni oder me dela živčnega. Sindrom, zakaj Rotovnik ne prodaja vstopnic v Cankarju, ampakj to delajo blagajničarke. Ker bi bil mnogokrat zelo žalosten, ko bo se kaka nališpana dama zgražala nad programom ali hostesami ali celim Cankarjem. Zato varno sedi osem štukov nad pasažo Maksimarketa in se ubada z res pomembnimi vprašanji.
Mi pa delamo res velik festival, ki ga hvalijo iz leve in desne, meni pa, namesto da bi me skrbela izguba (ali prevelik dobiček - ja valjda) ali če se ustvarjalci dobro počutijo ... ne, mene čist zasekira zašpehana mula smrkava, ki brca prazno pirovsko flašo po trgu, namesto da bi jo pobrala ali pa jo vsaj pustila pri miru. Ja, briga me, kar oprimi se anoreksije, za tak lajf, sorči, moraš bit hudo suha, da dobiš te hude tipe z avtomobili, vrednimi pol Kamfesta.